Prosperiteta svetovnega gospodarstva

Fantastično. Kljub vsesplošnem medijskem bombardiranju z raznimi psevdo kritičnimi diskurzi, ki služijo prvenstveno ohranjanju statusa quo, mi je vseeno povšeči, da se je po več kot 6-ih desetletjih vendar začelo premikati na bolje.

Končno je po 63-ih letih pred občestvom trenutek prebujenja iz hipnotičnega konformizma, v katerega je družba zapadla. Kriza! Spoznanje, da bo potrebno prevetriti miselne tokove je boleče. Predvsem za tiste, ki so vse skupaj zakuhali, dandanašnji pa poskušaajo odgovornost prevaliti na pleča (načrtno) poneumljene množice.

Za kaj se pravzaprav pri vsej tej psevdo krizi gre? V čem je sploh problem? Hja, naj se sliši še tako paradoksalno - kriza je v tem, da se je končalo obdobje krize. S tem pa se je nekaterim preprosto zazdelo, da so zapadli v krizo. Imperij se je začel krčiti - vendar pozor - v okvire njega realne razsežnosti. To pa je vsekakor kriza, s percepcije tistega, ki živi v utvari (spoznanja znajo biti tudi boleča).

No, z ekonomskega vidika je kriza prevsem posledica privatizacije (skoraj) vsega dobrega. No, da bi razumeli potrebo po privatizaciji, bi morali še korak ali dva nazaj v zgodovino (naloga, ki vam jo z največjim zadovoljstvom priporočam), vendar se bomo tukaj vseeno omejili na splošno veljavne principe.

Da bi se lahko ustvarjali profiti (dobički) iz naslova denarja, je privatizacija nujno potrebna, saj je predpogoj za zniževanje cen, ki neizogibno pelje v prelaganje stroškov na drugega in posledično ustvarjanje profita. OK, verjamem da veliki večini pomen zadnjega besedičenja dela preglavice, zato bom zadevo predočil s sila preprostim primerom:

Oseba X, ki je še pred dobrima dvema desetletjema opravljala neko delo v povprečju 7 - 8 ur na dan, danes za boljši zaslužek opravlja taisto delo 9 - 11 ur na dan... Toda, ali dejansko kaj profitira iz razlike 2 - 3 ur presežka??? Odgovor je nikalen. Omenjeni presežek se pretvori v profit nekoga drugega skozi menjavo za pomanjkanje časa (odličen primer tega so npr. razni instant centri zabave in prostega časa).

Še bolj v nebo vpijoč primer je prehrana. Na račun poceni zvarkov in pripravkov v oblikah vsakovrstnega (poceni) "junk fooda", s katerim se danes prehranjuje slehernik, je taisti slehernik v položaju, ko bo prisiljen razliko (po)ceni prehrane plačati na področju zdravstva (katerega je ravno zaradi tega namena bilo potrebno privatizirati).


In tako, ko premišljujem, mi pri vsej ljubi volji razumeti, zakaj se nekateri počutijo v krizi (kaj bolj kot do sedaj), tega ni moč razumeti. Kakšna kriza vendar? Napočil je čas prosperitete! Obenem pa tudi čas, da nekateri spokate kovčke in odidete v pozabo. Vaših 5 minut (oz. 6 desetletij je minilo) in vse kar ste ustvarili je izpuhtelo... Celo iz "vaših rok".

Ko tako poslušam in berem takšna in drugačna medijska poročila o reševanju krize, se zgolj še hudomušno nasmehnem. Kaj res lahko nekdo, ki se mu je nekoč zdelo, da ima veliko in se mu naenkrat zdi, da ima premalu in da mu pritiče tudi delež mojega pričakuje, da mu bom le-tega prostodušno odstopil? Èas je, da psihiatrične ustanove zamenjajo oskrbovance...

Lep pozdrav, PikiJapok.