[ 
Počutje: Evil
]
Včeraj je sopotnica (moto in življenjska) praznovala obletnico. Ja... Z nekaj matematičnega znanja sem izpeljal skovanko, da praznuje rojstni dan za "osemnajst let in pol". Tako se sliši manj in vsi vemo, kako so ženske občutljive na leta.
Seveda jaz ne bi bil jaz, če si ne bi privoščil malo ekscentričnosti. Zatorej sem se odločil. Danes bom pozabil na njen rojstni dan. Nisem je poklical v službo, niti ji nisem poslal SMS-a. Nisem ji voščil niti po mailu. Še ko me je poklicala po telefonu, sem se pretvarjal, da mi niti pod razno ni jasno, da je danes njen praznik.
Seveda sem se z njeno sodelavko dogovoril, da jo po službi spravi na točno določeno mesto na kavo. Jaz sem se primajal - praznih rok. Ignoriral sem rožico na mizi in "ogrlico", ki so ji jo podarili sodelavci in sodelavke. Spili smo kavo in še vedno ji nisem voščil.
Tedaj sem da kolegici za šankom znak in... Tarrraaaa. Prinesla je darilo in nedolžno vprašala, za koga je pa tole? da je "nekdo" pustil in naročil naj nese za to mizo.
Prijetno je bilo opazovati, ko so se ustnice slavljenke razlezle v očarljiv nasmešek. Voščil sem ji. Seveda me je hitela prepričevati, da je vedela, da nisem pozabil, a nekako se mi ni zdela prepričljiva.
No, popoldne sva nadaljevala z vožnjo v Portorož "na kavo", kjer sva si privoščila večerjo in uživanje toplega primorskega večera ob vonju morja. 26 stopinj ob deveti uri zvečer pa je bilo kar malo preveč za motoristično obleko. Domov sva prišla ogrog desete ure in se po prijetnem muckanju prepustila sanjam, ter se danes prebudila v nov dan...