Vse skupaj se je začelo v petek, 13. aprila, leta gospodovega 2007. Obetal se je lep pomaldni konec tedna, kot nalašč za aktivno preživljanje prostega časa. Ideja se je tudi kalila že nekaj časa in proti večeru je bil cilj določen. Vas Selnica na ozemlju današnje Republike Hrvatske. Zakaj ena vas bogu za hrbtom, ki je ne boste našli na večini zemljevidov je druga zgodba, bodi zaenkrat dovolj, da je cilj opredeljen iz osebnih in čustvenih vzgibov.
Sobota, 14. april, 2007 AD
Sonce me je nežno božalo in žgečkalo po nosnicah. Odprem oči in uzrem kraljevsko modrino, ožarjeno z jutranjim soncem. Kako lepo se je prebuditi in poslušati pesem ptičjih samcev, ki se hvalijo o tem, kateri je noč preživel s siničko, kateri z vrabčevko. Morda je celo kateri izmed njih opazoval sosedovo skobčevko in pel paritveno pesem... Vstanem in se še ne čisto prebujen lotim kuhanja jutranje kave. Èakajoč, da prevre voda odprem okno in skozi nosnice mi šine svež jutranji zrak. Po nekaj vdihih ga začutim po celem telesu, vse do konic prstov. Kmalu se je po stanovanju razlegel vonj po kavi. O bog, kako božanski vonj je to, ko se meša s svežim jutranjim zrakom in svetlobo sončnih žarkov, ki se bleščijo v kapljicah na prebujajočem se cvetju. S pogledom ošinem uro, ki spokojno tiktaka in neusmiljeno šteje čas že odkar sem kot kratkohlačnik skakal naokoli. Ni bilo dvoma... Pol osmih je. Sklonim se nad njo in občudujem njen angelski speči obraz. Bog, tako lepa je - hvala ti za to jutro. Èeprav se ne prištevam ravno med vernike, se mi včasih zazdi, da je nekdo vendar zaslužen za vse lepo, ki sem ga deležen.
Nežno jo poljubim in se potrudim zašepetati (nekaj me daje prehlad, zato je bilo to bolj škripanje)... "Dobro jutro, princeska. Sonce je že visoko na nebu in kavica te čaka..." Zamežika, si pomenca oči, me objame in poljubi. Iz njenih ustnic razberem en zaspan "Hvala.". Začnem z opravljanjem. Sicer ne vem zakaj, ampak, oblačenje vseh teh pripomočkov oplemenitenih s ščitniki mi vedno vzame nekam veliko časa.
...
Okrog poldne naju boža pomladansko sonce in hladi prijeten vetrič. Voziva proti Litiji. Od ljubljane je cesta nekaj časa sicer dobra, kmalu pa se izkaže, da tako kot povsod zadnje čase v naši deželici tudi tukaj rijejo in kopljejo in... Še dobro, da nama na motorju kolone ne predstavljajo ovire. Cesta ob Savi je sicer lepa. Ravno prav ovinkasta, da leo drsiva skozi ovinke in lahko občudujeva prebujajočo se naravo. V tem letnem času je celo pregovorno sivo in otožno zasavlje videti bolj prijazno, bolj zeleno. Voziva v senci, medtem ko je pobočje na levi obsijano s soncem. Sava spokojno teče svojim tokom in se ne zmeni za naju. Obdari naju s svojim hladom. Kmalu sva na najinem prvem postajališču - Hrastnik.
Priznati moram, da me vedno znova preseneti "sivina" zasavja. Zapeljeva proti središču mesta in si privoščiva opoldansko kavico in malo nastavljanja sončnim žarkom. Nadaljujeva proti Zidanemu Mostu. Mestoma je cesta presneto ozka. Sprašujem se, kaj vraga delajo ti znaki "pozor divjad na cesti" tukaj. Nato sklenem, da se najbrž šverca na vlaku in tukaj skače dol in se gre namakat v Savo. Druge bolj logične razlage nisem našel.
Zemljevid naju malo zavede. V Radečah se ustaviva na črpalki in ugotoviva, da sva zgrešila odcep za Celje. Ampak, to ne zmoti velikih duhov. Odločiva se, da nadaljujeva proti Krškemu in Brežicam, ter da bova tam prečkala mejo. V končni fazi... No big deal. Cesta do Krškega in Naprej do Brežic je enkratna. Pretežno ravninska in ravnoprav ovinkasta. Panorama pa enkratna, če upoštevamo še letni čas, pa je to pika na i. Nekaj zlatorumenega se bohoti na dehteče zelenih poljih, splošni vtis pa dopolnjuje ocvetelo drevje in sveže urejeni vrtovi hiš in okenske police, na katerih gospodinje poskušajo vzbuditi zavist ena drugi, pri čemer se niti ne zavedajo, kako uslugo delajo naključnim motoristom, ki vsrkavamo omamne vonje narave medtem ko oči počivajo na vseh mogočih odtenkih in barvah cvetlic. Tako sva, ne da bi se točno zavedla, kako zavraga že - v Brežicah. Hja, čas je še za zadnjo kavo v Sloveniji, si rečeva in v središču najdeva pravi "jazz bar". Ambient je čudovit, muzika pa (vsaj v tistem trenutku) pravi balzam za ušesa.
Na hitro se vklopiva s kolesarsko družbo, s katero si izmenjamo nekaj izkušenj (ja, tudi kolesariva rada midva z najdražjo). Nakar povprašava, kako bi prišla čez mejo, ne da bi šla na avtocesto (kaj morem, sovražim avtoceste kadar se mi ne mudi). Postrežejo nama s čudovito idejo. Najina prvotna trasa se zopet malo spremeni. Tako se čez nekaj časa že peljeva proti Bizeljskem, preko Svete Gore proti Bistrici ob Sotli k najini nasledni postaji - v Kumrovec. Cesta je nadvse zanimiva. Najprej skozi gozdiček, nato ovinkariva skozi vasi in se počasi iz ravnine začneva dvigovati v gričke. Cesta vodi skozi nekaj, kar bi spominjalo na sotesko, če bi le tekel kak potoček, a tega mi ni uspelo zaslediti. Sproti zavijeva in greva pogledat še cerkvico na Svete Gore, pa je zaprta. Gostilno izpustiva in se spustiva v Bistrico ob Sotli. Na bencinski črpalki (potreba je pač potreba) spoznava še dva Slovaka, ki v Sloveniji nakupujeta rabljene avtomobile in jih vozijo na Slovaško. Zatorej tudi tukaj pokadimo cigareto na klopci, malo poklepetamo, nato pa - končno - čez mejo.
Na meji na srečo nobenih težav. Na drugi strani pa naju čaka dimna zavesa. Po pravici povedano, sem mislil, da je požigalništvo že "out". No, če še kdo tako misli se moti. Vržili so namreč kontroliran požig. Po nekaj dest metrih vožnje skozi gost dim so se že začeli kazati prvi znaki glavobola, na srečo pa je bilo dimne zavese kmalu konec. Pred nama pa se je prikazala vas - muzej. Prispela sva v Kumrovec. Za tiste, ki ne veste, tukaj je trgal hlače mali "Joužek", kasneje znan kot "Maršal Josip Broz - TITO". Kako je bilo takrat sicer ne vem, danes pa je vas prav spokojna.
Tukaj si privoščiva malico in malo obujava spomine na čase, ko je bil "naš titej" še živ. Okrepčana se podava proti Varaždinu. Na najino presenečeneje so po začetni zelo dobri cesti pot sprevrže kmalu v čisto pravi "endurance" ("cestakom" od srca odsvetujem to pot, raje naj jo uberejo po avtocesti do Krapine in potem po regionalki proti Varaždinu). Nadebudni sprehajalec psa nama po tem, ko cesta končno postane malo bolj vredna tega imena, pripravi še eno presenečenje - pred naju se (na peščeno-asvaltni cesti) zapodi razigran škotski ovčar. Da se je vse skupaj dobro izteklo, se spet lahko zahvalimo le "tistemu tam zgoraj". Končno se pred nami razpostre Panonska nižina. animiva stvar na teh koncih je, da so ceste kljub vsej tej ravnini popolnoma primerljive tisti na vršič... Ovinek za ovinkom. Èe bi bili ljudje malenkost bolj dovzetni voszniki, bi bile razmere idelane za malo preizkušanja zmogljivosti motorja, tako pa sva raje vozila bolj ziheraško s kakimi 70 - 110 km/h.
Iz Varaždina (1. slika z leve) nadaljujeva proti Ludbregu in nato proti najinemu cilju Selnici. Na cilju naju čaka presenečenje. Pred 15-imi leti so se sopotnici (tudi življenski 
) vtisnili v spomin neki spomini - danes pa je bilo vse drugače. Takrat je še kot deklič hodila po nabrežju Drave, se igrala na dedkovem in babičinem dvorišču in počenjala vragolije s sosednjimi otroki. Danes stare hiše ni več. Stari starši počivajo svoj večni mir in staro hišo je zamenjala novejša in modernejša. Otroci so odrasli in po dvoriščih kričijo že njih otroci. Samo 15 let je minilo in vse se je tako spremenilo - vse je bilo tako tuje. Radost v srcu se je mešala s čudnimi občutki odtujenosti kraja, v katerem sva bila. Zato sva se kmalu namenila v Moravce, najini končni postaji za ta dan. Prenočišče sva miela rezervirano na Turistični kmetiji "Med Jelšami".
Med vožnjo nazaj naju je ujela noč. Tako sva bila prisiljena voziti dokaj počasi. Ceste v Prlekiji so pogosto obdarjene s peskom in blatom in seveda kljub ravnici dokaj ovinkaste. Tako sva na cilj prispela šele nekaj po 21-i uri. Kljub pozni uri so naju nadvse gostoljubno. Pojedla sva večerjo in jo podgrepila z nadvse okusno prekmursko gibanico (škoda le, da sem pretiraval v prvem delu in za res bogato odmerjen cel kos gibanice je zmanjkalo prostora, tako da ga je nekaj ostalo na krožniku). Na najino željo nama je bilo postreženo s čajem in res prijetno druženje z gostiteljico in prijeten klepet se je zavlekel vse tja do pol druge ure ponoči, ko naju je začel premagovati spanec. V sanje sem se pogreznil ob skovikanju sove nekje v daljavi...
Nedelja, 15. april, 2007 AD
Sonce je tudi to jutro opravilo svojo nalogo. Zbudil sem se ob pol deveti uri. Lepo dekle ob meni je še spokojno spalo. Skozi okno se mi je odprl prelep razgled, ki sem ga sinoči zaradi teme zgrešil. Šele sedaj sem se ozrl po sobi in ugotovil, da sem noč preživel v nadvse prijetnem ambijentu.
Po osvežilnem tuširanju in oblačenju sem se po spominu odpravil po stopnicah navzdol in v sončni svetlobi je bila jedilnica še lepša kot sinoči.
Stopil sem ven in se ozrl po okolici, ter si ogledal domačijo, kjer smo se nastanili. Okolica je bila kot nalašč za kolesarjenje in/ali rolanje, v neposredni bližini pa so terme. Obljubil sem si, da se sem še vrnem.
Ko sem se vrnil v jedilnico, me je na mizi čakal kralljevki zajtrk. Priznati moram, da me ima, da bi se kar preselil na te konce Slovenije, saj se mi zdijo neznansko lepi. Piko na i pa doda še hrana, ki bi jo še angelčki jedli. Po zajtrku sva si privoščila še kavico na terasi, ptem pa je počasi prišel čas slovesa, saj je bil pred nama še en popotovalni dan. Èe si v bližini Mure, je skoraj zločin, da si ne bi pogledal še ene izmed značilnosti teh krajev - mlinov na Muri. Na poti k Mlinu me je presenetilo poimenovanje vasi. Nekatere imajo res izvirna imena. Midva sva si od mlinov ogledala Babičev mlin. Fotografiranje v notranjosti žal ni dovoljeno.
Nato sva se podala proti Ormožu. Zaradi slikovitosti sva se odpravila skozi Jeruzalem, saj so razgledi z jeruzalemskih gričkov naravnost pravljični (slike so sicer z lanskega popotovanja po teh krajih).
Iz ormoža se odpraviva na Ptuj. O samem Ptuju mislim, da ni potrebno preveč govoriti. Arhitekturno bogato mesto s še bolj bogato zgodovino in veičastnim razgledom na mesto in okolico ter tukaj že kar veletok Drave iz gradu. Edino, kar mu gre zameriti so temačne škripajoče stopnice, ki te popeljejo do gradu. Seveda pa je človek pripravljen marsikaj odpustiti, če je postrežen z dobrim sladoledom.
Po ogledu Ptuja in dobrem sladoledu ter kavici, se napotimo proti Velenju. Pot nas vodi mimo Slovenske Bistrice. Žal se Štajerci izkažejo kot precej objestni vozniki in dvakrat se na tej poti v zadnjem trenutku ognemo nesreči. Še dobro, da sva vozila turistično, torej sorazmerno počasi z zajetno mero varnostne razdalje. Zatorej se po prihodu v Velenje odločiva, da potrebujeva najprej še eno kavo. Odločiva se, da bo najbolj primerna lokacija "Ribiški dom" pri jezeru, kar se izkaže kot pravilna odločitev, saj je kraj na naju deloval pozitivno in kmalu sta bili obe srhljivi doživetji pretekle ure potisnjeni nekam daaaaleč nazaj, midva pa sva se užitkarsko nastavljala sončnim žarkom, se smejala in srkala vsak svojo Cocto.
Poleg Velenjskega gradu in bencinske črpalke v Velenju niti nisva imela kakih večjih načrtov. Počasi sva se odpravila proti domu. Pot naju je vodila skozi Mozirje, Gornji Grad, preko Èrnivca, skozi kamnik in Ljubljano in ob približno pol šesti uri popoldan sva že jedla pizzo v domačem kraju (jah, po takem dnevu se nama ni dalo kuhati).
Za nama je bil prekrasem konec tedna in pot, ki bi jo z veseljem ponovila. V resnici pa je tako, da vsakič znova odkrijemo kaj novega in zato nobena pot ni enaka drugi, kar se na koncu pozna tudi na zemljevidu.
Še nekaj za ljubitelje statistike:
Prevoženih prbl. 650 km v dveh dneh. Poraba goriva prbl. 32 litrov. Vse skupaj naju je stalo prbl. 90 EUR. Vozila sva s potovalno hitrostjo prbl. 70 - 75 km/h. Po AC sva vozila samo kakih 10 km na hrvaški strani, sicer pa izključno po lokalnih (stranskih) cestah. Motocikel: Kawasaki KLE 500. Fotoaparat: Nikkon D50.
Z vami sva izkušnjo z obale Save, Drave in Mure delila: PikiJapok & Suzy