Dan se preveša v noč,
na nebu se prižigajo zvezde.
Med njimi se ošabno sprehaja
prvi lunin krajec.
Objema me nežna poletna sapa,
razvaja nežna melodija ter romantičen soj sveč.
Vse je popolno, le tebe ni,
ki mi pomeniš največ….
……pogrešam te…….. Orfea - Pet 18 Jun, 2004 11:46 Naslov sporočila:
Lahko bi vsaj slutil,
da me večeri napolnijo
z drhtebjem...
vsseeno mi s slamo
napheš posteljo, moje roke
posteljejo z naraščajočo zimo
mravljincev, v mojih očeh
vidiš druge, mi daš videti
druge, tvoj dotik je
Kristusova trnjevina -
nevihta mojih sanj gradi jez
v mirnih potokih. Anonymous - Pet 18 Jun, 2004 13:58 Naslov sporočila:
Nageljne poljske sem nosil,
rdeče ko kri,
klila ljubezen si moja,
cvela si letne dni.
Zdaj te ni, sonce rumeno,
tiho počiva polje,
golo je in pokošeno,
daleč oblaki beže.
Zdaj te ni, ljubica moja,
in kje miru zdaj dobim?
Ni te več; i od pokoja,
i od miru zdaj bežim.
Ven bežim v polje samotno,
še in še daleč naprej,
samega sebe tam slušam,
sebe in žalost brez mej. Orfea - Pet 18 Jun, 2004 18:24 Naslov sporočila:
Ozri se v sonce,
da boš videl
pod koreninami
skrito svetlobo,
čutiti moraš
notranjo toploto,
bitje mojega srca,
sončno moč, redke
trenutke harmonije,
prebujanje nečesa lepega... Anonymous - Pet 18 Jun, 2004 18:33 Naslov sporočila:
Po nedeljskem jutru oblački plavajo
in v vetru šumi vsa obsevana gora,
ah, če mlado srce boli navdajajo,
trpeti, vdati se mora!
Ne bodeš več dolgo; oči govorijo,
da bodo brez tebe nam setve zorele,
in gaji in logi - molče zelenijo,
Marija, že ni več device vesele.
Po dragah glasneje vode že šumijo,
vse klije in dije, zaganja počasi,
sklasijo se žita in se pozlatijo -
kaj motni ste vi, mladi časi?
Svoje, samorodne pač volje
srce nam Bog dal je, da bije,
pa naj grem po gozdu in naj grem čez polje,
prostosti te božje več ni je.
Le zate živim, tak v pripekanju sonca,
tak v jezi viharjev v dolini -
takrat tih sem in nem in strmim ven brez konca
in trepečem ob tvojem spomini. Orfea - Sob 19 Jun, 2004 12:54 Naslov sporočila:
Poljubi me, objemi me,
tesnó in še tesneje,
- glej veter stresa veje -
na srce si prikleni me.
Da bi ne mogla iz teh rok
v daljine meglovite,
- o ptic jesenskih kite -
začaraj me v svoj ozki krog.
Zasloni, čarodej, svet
mi z belimi rokami,
- o brat globoko v jami -
in morda mi bo dobro spet...