Zgodbe in Poezija - 07 let iz lastovičjega gnezda ankh - Pet 22 Apr, 2005 18:21 Naslov sporočila: 07 let iz lastovičjega gnezda
07 let iz lastovičjega gnezda
larin dnevnik, 22042005
danes sem bila na seminarju. najprej me je poklical denis, pa sem bila nedosegljiva. med pavzo sem ga poklicala in začel ni niti malo izvirno.
"živjo lara."
"kaj želiš, žrebec?" sem ga pocukala.
"govoril sem s hvastjo..."
tišina. malo me je presenetil, ker sem tudi sama premišljevala o tej svoji neumnosti.
"aha, z gregorjem. in?"
"rekel sem mu, da bi naju ubilo vsakega zase, najine partnerje, sorodnike, prijatelje, če bi najine fotke prišle na dan, pa da je zdaj vse drugače, da si se ti ful spremenila, da v bistvu zdaj obema ni vseeno kje se vrtijo najine fotke..."
"ja povej že bistvo ane."
"rekel je, da sva lahko brez skrbi, ker ne na gregoriani, ne kje drugje niso bile objavljene, pa da ni pr¤¤¤¤¤, da drži besedo. rekel je, da je tisti, ki je ines objavil v dnevniku, potem tisti, ki je sanjo pošiljal okoli skupaj z njeno šolsko fotko, da sta tista dva prasca..."
"uf..." mi je le nekoliko odleglo, v resnici pa nisem nobenemu od teh dveh ku¤¤¤¤¤ zaupala. kaj lahko se je denis, pr¤¤¤¤¤ kakršen je bil, lahko zmenil za mojim hrbtom s hvastjo. itak bom tožila oba, če fotke pridejo ven, ker mi je res dosti zaj¤¤¤¤¤¤ v mojem lajfu.
denis je nadaljeval:
"čeprav se je komaj premagoval, a veš, ker sva kao res dobra modela. imava en močan erotičen naboj."
"a veš, da me nisi čisto pomiril. če pridejo fotke ven, ga bom tožila." sem tiho rezala svoje besede v kot hodnika, da me ne bi kdo slišal. "saj imam njegov podpis tukaj, notar gor ali dol, boli me!"
"lara pomiri se, nič ne bo." me je miril.
"moram it." fu¤¤¤¤ sem ga z linije in se vrnila k novopečeni sodelavki.
ne vem kaj mi je takrat pripovedovala. z neštetimi misli sem blodila po svojem svetu. in kaj, če pridejo fotke res ven? moja družina, poslovni partnerji, kolegi, prijatelji, vsi bi me gledali postrani in se mi smejali za hrbtom kako neumna pi¤¤¤¤¤ sem morala biti, da sem v to pristala. pi¤¤¤¤¤ a veste, da popolnoma razumem kako se počutita ines, ki se je odselila iz slovenije, in sanja, ki travmira - še tak kreten ji to lahko preko kamere prebere na faci, čeprav je njej gotovo lažje, saj svojo prihodnost deli s tipom, ki je tudi na fotkah in jo vsaj nekdo šteka.
ok, pustila bom času čas, medtem pa bom nadaljevala s čiščenjem kočljivih situacij v mojem življenju. naslednje čiščenje je vprašanje prihodnosti. kaj si želim od svojega življenja? čutila sem vso to močno ankhovo navzočnost v sebi. pi¤¤¤¤¤, če me ta tip ni obsedel s svojim duhom... dogodki preteklosti so hitro zlagani ali vsaj prikrojeni, dogodki sedanjosti so resnični, ker je čas pošast, ki reže po naših trenutkih, dogodki prihodnosti pa morajo biti ne samo realno dosegljivi, ampak kot solza čisti. ženska, ki nima izdelane prihodnosti, je kot kokoš, moški pa totalen luzer.
ko sem se vrnila s seminarja komunikologov, me je mami presenetila.
"z očijem se pogovarjava, da bi kupili eno stanovanje."
"a?" sem bila začudena.
"ja, toliko teh delnic in skladov imava, pa gospodarska rast v sloveniji ni več tako visoka, v balkan pa je rekel, da ne bo vlagal, ker je prevelik rizik, saj veš, pa sva razmišljala, da bi denar vložili v nepremičnine, v nekaj novega, ne preveč velikega, no, opremili bi ga pa sami."
naredila je požirek kave in nadaljevala.
"prekmalu je še za idejo, da bi šla midva živet na primorsko, ker je oči še poslovno aktiven in je pač ljubljana za tak način življenja, saj veš, najbolj prikladna..."
"aha." sem slutila kam pelje njeno namigovanje. seveda me je novica pozitivno presenetila, saj staršev še nisem obvestila o svoji nameri, da bi se odselila. torej mamine besede so mi bile kot voda na mlin.
"... in ker čutiva, da bi si ti želela urediti samostojno življenje, ker odkrito povedano tastari in tamladi ne moremo živeti pod isto streho,..."
"pa saj sva si midve, mami, ful podobni in ne vidim, da se ne bi štekali." sem ji vpadla v besedo.
"vem, lara, ne razumi me napačno, samo, saj veš, ti imaš svoje življenje in svoje skrivnosti. ti si kot rožica, ki jo imava oba rada in tvoje korenine postajajo prevelike, to vem, ker te poznam in opažam, da si se zadnje čase bolj zresnila in to mi je všeč. pa naj to ne bo neka nagrada ali dediščina ali bog ve kaj po eni strani, niti ne po drugi strani kritika, da se te želiva znebiti, ne razumi me napačno, samo privoščiva ti boljše samostojno življenje, kot sva ga imela midva."
objela sem jo. besede, ki bi opisovale mojo hvaležnost, bi tisti trenutek moje občutke opisale napačno. ko sem jo zopet pogledala v njene žilnate oči, so bile le te solzne. vedeli sva nekaj in bili za to bogatejši: idejo sva sprejeli soglasno.
opazila sem, da se zadnji mesec dni s svojima staršema mnogo bolje razumem kot pred denimo pol leta. kako malo je potrebno in hkrati kako veliko je zaželeno, da človek, ki ne misli sebično, nabira sadove svoje nesebičnosti, pa naj bo ta moja ugotovitev še tako polna hvale.
popoldne sem preživela doma in z mami sva pripravili kosilo. kmalu se nama je pridružil še ati. pozabila sem na morebitno izsiljevanje denisa in v pričakovanju raznolikosti, širokega spektra kvalitete mojega življenja zatisnila oči. nisem se menila niti za večerni klic barbare, ki me je vabila v globala z dvema njenima kolegoma. v mislih sem že imela opremljanje novograjenega stanovanja. počutila sem se kot lastovica. odrasla sem in se prvič odpravila na pot v toplejše kraje. sama, na letu št. 3246.