Poezija - Norci ki plešejo sapramish - Sre 01 Sep, 2004 22:58 Naslov sporočila: Norci ki plešejo
IV
Odmaknila je jakno in sedla na stol. Jakna je na naslonjalu obvisela malo postrani, na svojih ramenih, kot kakšno ptičje strašilo. Zazrla se je v monitor in nato v tipkovnico. Njeni prsti so se igrali kot senca nad tipkami. Naenkrat je začela udarjati po tipkah že izrabljenega šolskega računalnika. Pismo, ki ga je prebrala, jo je razjezilo. Bila je res jezna.In v jezi je pogosto rekla kaj preveč. Vendar ni nikoli obžalovala. Nikoli. Je kar je, ne da se popravljati. Žal. Ekran je ugasnil. Ženska je odšla. Jakna pa je žalostno obvisela na stolu, spominjajoča na črno prikazen mrtve ženske.
XXXI
Njene razbite oči so se bleščale v soncu. Žarki so se mavrično lovili po tleh, ko so odbiti ležali v očeh. Barva se ni več vrnila v njene oči. Žalostno je pobiral koščke njenih razbitih oči. Ni je bilo več. Vedel je, da se ne bo vrnila. Ni imelo smisla lepiti njenih oči, čeprav bi rad obdržal košček nje. Odprl je škatlo in pobrane koščke oči stresel vanjo. Nanjo je napisal OčI in jo odnesel s sabo. V nočnih morah so ga njene oči še vedno spremljale… Vedel je da ne bo nikoli izginila. čeprav so se v njenih očeh še vedno igrali žarki zgodnjega pomladanskega sonca.
XLIII
Ne znam si predstavljati kako bo živelo življenje brez tebe. Ne znam in pika. Res je, da je bilo kratko… Pa je vseeno nekaj pomenilo. Nekaj malega. Številka pet. Kako neumno! Nisi le številka, si nekaj več. S tabo sem premagala travmo, ki se je zgodila prezgodaj. Nisem bila pripravljena. Hvala ti. Za vse. Kako bo živelo življenje brez tebe? Povej, kako? Rada bi se spet prepustila tvojim rokam in tvojemu spretnemu jeziku. Oh, bog! Tako dobro je bilo. In vesela sem bila, ko sem opazovala tvoj srečni obraz. Zaradi tebe. Ker si bil zadovoljen. To je največje zadovoljstvo. Nočem te še spustiti, nočem! Pa te bom očitno vendar morala! Nočem, srce, nočem… Oglasi se, da še ne bo konec. Ne znam si več predstavljat… Ne… Povej… Le kako bo živelo življenje brez tebe?!
XLIX
Pogrešam te… Želim si te z vsem mojim obstojem; z dušo in telesom, s srcem in dušo. Z vsem kar sem in kar me definira. Želim si te… Želim, da bi bil ob meni, me poljubljal ali mi preprosto le položil roko na koleno. Preprosto želim si imeti tebe. Tvoj obstoj skupaj z mojim. Je to tako težko razumeti?
L
Ugotovila sem, da nikoli ne bi mogla risati črt po sredini ceste. Sem prevelik perfekcionist, zato bi trajalo predolgo.
LIII
Ne bojim se smrti. Bojim se le tega, da bi umrla sama. Da pri zadnjih trenutkih ne bi bilo nikogar ob meni. Smrt odreši življenja. Ali pa te postavi v neko novo. Tega nihče ne ve.
LIX
Poklali so jih kot prasce. Morda so si to tudi zaslužili. Kruto, pravite? Ne… sploh ni kruto. Takšno je pač življenje.
LXI
Zelenooka. Le to. Brez nadaljnega. Ne pošast ne čarovnica ne mačka. Le zelenooka. To je vse. Ona je vse. Zelenooka.
LXIX
Še vedno se nisem odločila ali bo v naslovu vejica ali ne. Zaenkrat naj ostane brez. Je tako pomen boljši.
LXX
Kaj pomeni če se prisotnosti neke osebe v prostoru zavedaš z vsakim najmanjšim delčkom svojega telesa? Je to že resnična ljubezen ali le bolečina ob ločitvi?